Slikarstvo Nike Zupančič ni podoba smrti, bolečine, temveč fantazme
» absolutne Želje«; ali – po Kristevi »désir absolue, détérmine par l’objet
absolue.«.
Zanima pa nas bolj, kaj je s prostorom barve, te črnine. Ki ni črnina kože in
polti, ampak zasega prostor mnogo globlje kot je telo telesa in telo slikarstva.
Črna barva je tanka in prozorna plast (čeprav brez »dna«, ozadja), povrhnjica 
polti, ki v njej utripa, ali bolje: »vztraja, »rezistira« – vpet, vprijet – stopljeni
svet pretanjenih odnosov, ki niso več strasti ne čutna doživetja. Kot da se nič
ne more dogoditi; kot da je potovanja konec in smo zdaj sami pred seboj. Okoli
nas pa le sledi: sledi sledov, v svetu, ki lebdi, v črnini, kjer je svetloba spremenjena
v pajčolan, v kopreno; v svetlobi, ki ne jemlje vida, temveč nam ga daje. V
tem svetu začutimo duhovni preostanek, duhovni »piš«, duhovni »vzgon«
slikarstva. Ta nótranjost, zaprtje v črnino, v neprostor, ki pripravlja padec
vase, v brezdnó spomina in nebes, hkrati navznoter in navzven, je znamenje
spreminjanja telesa, sprehod iz čutnega v duhovno. Ta serija podob navidezno
»otrplih« likov, in tistih v »letu«, ni podoba rádosti, veselja, sreče, pozna pa
trenutek »vnebovzetja«. Da, vnebovzetje kot sublimnosti, ki je mogoče le v
umetniškem izdelku.
Črnina, luč, svetloba. Ves prostor, vse je v znamenju svetlobe: hipne vizije
nekega » usodnega « trenutka . Povsod okoli nas je gloria, je razsvetlitev, vendar
to ni svetloba sonca in luči. Prav od nikoder ne izvira, prav od nikjer ne vstopa
v prostor slike. V svetlobi in v tej črnini je sla in poželenje po »zjasnitvi«, po
»obuditvi« v svet. Ne v vsak, profani svet, temveč v svet svetlobe. Ta želja,
sla po obuditvi v luči, je pravzaprav zapeljevanje v prostor, k prostoru, kjer si
ves svoj, pri sebi in torej v vsakodnevnem smislu ničen in odsoten. Svetloba je
odsotnost – v površini, v tem življenju, svetloba je prisotnost v drugem svetu,
v prostoru zase; je notranja in je nebesna razsvetlitev. Podoba v črni barvi je
znamenje na nebu in v duši; ki kot da nam sporoča: Pridi (erkhou, veni), pridi v
prostor, ki je hkrati znotraj-zunaj tvojega prostora. Privid? Ali le sanja v rahlem
spancu? V tem »vzletu«, v nebo – je nekaj angelskega, podoba, ki je komaj
še realna (snovna, materialna), ki se kot tkanje pajčolana ta trenutek spaja in
stopi s svojim nótranjim telesom. Podoba lika, ki znova govori besedo: Pridi, je
sla po enem bitju, po mistični poroki, po združitvi; ki je mogoča le v fluidnem
stanju, v prostoru, ki ga ni, v črnini, in v prenatalnem stanju duše in telesa, v
- posmrtnem – »vnebovzetju « . Da, te podobe likov, ki vzletajo v nebo, so v
resnici pri spodobe vnebovzetja; kjer se telo v hipu spremeni v duhovnost in je
zato zunanja forma-le-še preobleka tostranskega življenja.
Kakor v sanjah, v vodi v trebuhu, v prozornem maternem ovoju; v vzgonu
lastnega duha. Podoba ni zgolj »dogodek«: delovanje na daljavo, prostor
resnice kakor ne-resnice, temveč se zdaj, pred našimi očmi, spreminja v duhovno
sliko, ki je razlita vase, komaj še zaznavna. Duhovno sliko, ki polzi iz našega
pogleda in se spreminja v likovnost kot tako. Pred nami se dogaja (sich ereignet)
ponovna sublimacija v dušo, v dušo slikarstva in telesa. Podoba duše se tako
spovrne vase. Zdaj je, nazadnje, le pri sebi, svoja, lastna. Dogodek te združitve
je trenutek zlitja, stanje ponovne prilastitve (Ereignis je propriation). Podobe
brez resnice, s svojimi, zavezujočimi spoznanji. V črnini, v barvi je svetloba, ki
kliče k »razsvetlitvi«, v »jasnino«; svetloba je »dogodje biti« kot notranja,
duhovna prilastitev vsakega spoznanja in torej kot spoznavna norma, ki je
najvišja ustvarjalna moč in credo, norma: norma, kako, o čem naj slika, kako – 
o čem – naj delo govori, »pripoveduje« .
Slika Zupančičeve ni monokrom, čeprav spominja nanj. To niso ne »zrcala«
ne »monokromi«. Pogojno mišljena zrcala so zdaj prebarvana z enotno barvo,
zato v »odsevnosti« in »iluzionizmu« kromatične pozrcaline spominjajo na
neprosojnost monokroma. Bolj kot monokromnost sta zdaj pomembni odsevnost
in neprosojnost, tako da se dozdeva – v neki oddaljeni bližini – da so podobne
 Monetovim svetlikajočim površinam slik Lokvanjev. Za monokrom je bistvena
gostota površine, ki naj bi zbrisala tovrstno mesto in nianse barve. V teh slikah
pa barvni ton – nianse – zbriše monokrom … Kot da je smisel slike Heglova
negacija negacije, Aufhebung: odprava, ki je »sprava«, združenje vseh likovnih
postavk in njihova nadgradnja z lastnim »sublimnim poljem«. Na meji med
vidno snovnostjo in nesnovnostjo podobe nastane neponovljivi optični učinek,
značilno živa in slepeča intenzivnost. Zaradi nje zdaj površina platna ni otrpla
niti snovna, gosta, zadušena. Barva: barvilo kot črnina ponovno zalebdi nad
površino slike … Črna slika je zdaj »sredica s soncem obsijanega prahu«. Materija
in materialnost kot površina slike se spet nenadoma obrne, da postane čist, slepeč
privid in (samo)refleksivna ekspresivna površina … po svoje retrospektivna v nizu
črnih platen, kjer je v ospredju optični učinek, brez jasne ločnice v posamezni
- recimo le pogojno – abstraktni sliki. Zastavlja se vprašanje »manka«, ker v
teh slikah nič ne manjka. Lahko pa vidimo razliko med kompleksnimi učinki
subtilno niansirane in ekspresivne površine, kjer so difuzni in črnikasti pasovi
barve bolj ali manj v resnici neprosojni. Lahko bi torej govorili o »tančicah«,
ki variirajo v različnih tonih črne barve. In o diferenciranem površju platna, o
njenem vodoravnem in navpičnem (pre)gibanju – spreminjanju v strukturno
mrežo, ki se seseda v prelivanju barvila, skozi številne »motnje« in »cezure«, ki
jih slikarka vleče iz ozadja neštevilnih madežev – pasov, postrganih prek platna,
ki je izrisano – izbrisano, zapolnjeno do roba slike.
Črna barvna snov, kot da je utekočinjena v zabrisano slikovno figuralnost,
ki zdaj, pred nami spet izginja in zdrseva v globino, da se ponovno vrača kot
kompulzivna sila, prehajajoč iz enega v drugo stanje. Gre torej za serijski » izbris«
in »zapolnitev«, kjer črna barva ni zenačena z odsotnostjo, praznino, smrtjo,
ampak se še stopnjuje v virtuozno in bleščeče slikovno polje s »slepečimi«
estetskimi učinki. Dvojna struktura slike ter črna barva kot izvir svetlobe
vključujeta tako obenem optičnost in pa prividno destruktivnost (Črno sonce
po Nervalu simbolično predstavlja depresivnost in melanholijo), ki se ponavlja
in jo je mogoče vsakokratno obrniti. Saj se pregiblje med vidnim in nevidnim
materialnim in duhovnim poljem, med lacanovskim in freudovskim Užitkom
in Izgubo. To nadnaravno in kakovostno barvilo deluje (na ta način) nesnovno
… skozi proces »nemira« in (raz)ločevanja številnih retrogardnih in preteklih
ter sedanjih, aktualnih vzgibov in trenutkov … (Variacije na Briony Ferovo, O
abstraktni umetnosti).
Podobe Nike Zupančičeve tudi niso religiozne slike, ampak sublimna
dela, dela brez realnega objekta, fantazme »manka«. In želje po združitvi z
»drugim«. Figura (ali bolje: barvni »figuralni status«) se v trenutku razsnovi, 
dematerializira, spreminja v duhovno stanje; kjer ni več ločenosti na nebo in
zemljo, na noč in dan, na smrt in večno bitje. Podoba je obrisna, »zdrsna«,
 onkraj veljavne perspektive. Globine ni; namesto nje zavlada barvna evidentnost, 
razvidnost pikturalnega slikovnega ekrana. Platna torej niso več telesa; zunanja
forma kot simbolična prisotnost – nekega – telesa, je oduhovljena, »prozorna«.
 Občutenje in »logika občutja (po Deleuzu) je zato nakazano samo z
zasukom barvnih linij, s potegnjenim naklonom likov v spiralo, ki učinkuje
»vacuumsko«; kot da je zrak izsrkan in slika zdaj lebdi, v praznem, v prostoru,
 ki v resnici ne obstaja. Da, prostor teh podob je nemi in brezzračni prostor slike
kot duhovnega trenutka. Duhovna prispodoba praizvornega odnosa. Prostor
brez vsakršne realne reference; notránji, hiperirealni prostor, popolnoma zaprt
in sebi samemu zadosten. Kjer se ničesar ne izgubi. Kjer ni nič čudenja, a tudi
nič spoznanja; pred vsako teorijo.
Slike, ki ne izražajo strasti in čutnih doživetij, temveč samo nekakšno
razsnovljeno snov, v preprostih, a »fundamentalnih« stanjih. Kot da se nič
ne more več zgoditi; kot da je potovanja konec in smo zdaj sami sebi seboj; v
svetu, ki lebdi v črni barvi in svetlobi. Prostor brez senc in brez teme. Prostor
svetlobe, ki odpira vse prostore, vsa videnja in vsa spoznanja. Prostor jasnine
 (heideggerjanski Lichtung); kajti svetlobe, videnja, spoznanja ni, če ni jasnine.
 Jasnina je odprtost, Offene, »prisostvovanje«; jasnina je pot k sebi. Podoba se
spreminja v »čiste forme«, kjer še občutimo nek temeljni odnos (izgubo in
samoto), vendar brez deklarirane vsebine. Marija desolata ni ne resničnost ne
metafora slikarske podobitve. Realnost je odsotna, metafora pa ni mogoča.
Zaradi telesnosti, ki zdaj izginja, pada. A ne v temo, v brezno niča, temveč
v duhovni vzgon, v večno združenje z Drugim. Kjer je mogoče le duhovno,
psihično popotovanje, ožarjeno z nadzemeljsko lepoto in svetlobo. Odtod
redukcionizem forme ter čistost barvnega odnosa. Kajti sublimna slika, kot
smo že rekli, nima svojega predmeta. V sebi pa nosi možnost, da imenuje
prednominalno, predobjektivno stanje. V tem smislu je transobjektivna. Brez
dvoma zdaj slikarka kot subjekt in kot umetnik, zdaj išče pot » domov« in
je v svetljenju slike blizu notranjemu bistvu; ki nam je dano v varstvo, da ga
negujemo in ga nekoč spoznamo.

Why Painting Now?
Sodobno slovensko slikarstvo: Prve generacije po letu nič