Brane Senegačnik

PLATNO

Sedem src globlje trka roka na vrata
P. Celan, Kristal

 

Nobene črte navznoter več.
V tisti praznini
so obrazi ljudi in stvari isto.
Vsak lahko vsak trenutek postane
jaz,
moj zmeraj trenutni jaz
v prisilnem jopiču svobode.
Nobenega koraka več
v življenje brez drugega koraka.

Kam potuje mojo platno?
K stvarem.
Ki so, kar so.
V meandrih svoje ljubkosti in dotakljivosti.
In polne
noči.

Stvari niso moje obzorje.
Obzorje je vedno tam,
do koder segam jaz.

V mojem koncu se začenjajo stvari.
V mojem koncu se spočenja obraz.

Kam potuje pesem mojega platna?
Z njimi,
s tako ljubljenimi,
z vsemi
letim
zadnji let,
na čeri praznine.

Kje je,
kar nas ljubi
pod dnom naše neponovljivosti?
Kje je,
kar me diha?
Kje je,
kar je?

Sedem solz globlje od niča
potuje molk mojega platna.

 

Brane Senegačnik

LISTJE

Kar te je odprlo,
kar je gorelo temneje od krvi,
nedoživljeno,
tvoja duša
razlita po tebi
in po moški koži,
nepropustni,
vedno drugi,
kot jalove planjave hrepenenja,

kar je vstopilo
in te je jemalo
od znotraj,
vročično
in skrivnosti polno,
vzgibano
v vrhove biti,
ustnice na ustnicah,
ki so prekrižale noč,

za zmeraj presnovljeno v bolečino,
ki te je naslikala na nič,

ki je iz niča izdrla besedo:
nanose listja, prerokujočega spomina

kar si izgladovala,
kar si izjedkala,

s krutim očesom
in neponovljivo roko
ponavljajoč, presnavljajoč
v pepelnato slavo stvari,

grisaille vseprisotnosti.

 

Brane Senegačnik

SMREKA

Smrtno globoka tolažba,
temnozeleno razsijana
v nepreštevnost naših let,

tako se sklanjaš ven,
tako nas gledaš
iz večnega večera –

kakor da mi gledamo,
ne z očesom, temveč z življenjem,
ki ga je neka roka mazilila s črnim oljem
in ga darujoč naravnala
tja čez —