Brane Senegačnik
Paradoksni portreti transcendence
Paradoksni portreti transcendence/Slike tekoče resničnosti/Transcendentne študije/Slike odsotne prisotnosti
Nika Zupančič je slikarka in grafičarka iz Slovenije. Njena platna so del pomembnih zbirk sodobne umetnosti, kot sta npr. Vehbi Koç Foundation v Istambulu (kurator René Block) in Essl Museum – Kunst der Gegenwart v Klosterneuburgu (Klosterneuburg bei Wien). Izhodišče njene poetike sta sekvenca in kreativni dialog med slikarsko in fotografsko-filmsko tehniko: v serialnih ciklusih slik (Listje, Fuga) poustvarja učinek fimske sekvence, obenem pa vsako od slik oblikuje kot povsem individualno, samostojno delo, kot slikarsko »prepesnitev« fotografske osnove. Sodobna medijska tehnika je tako obenem opazna in neopazna.
VEČ
Tehnika zabrisa podobe je uporabljena povsem originalno in deluje v dve smeri: na zelo oseben, poetičen način intenzivira posamezno sliko in obenem ustvarja serijo, v kateri se relativno jasna podoba polagoma izbriše v neprepoznavnost, v sugestivno, izjemno intenzivno abstraktno platno. V teh paradoksnih serijah so trenutki življenja hkrati neprecenljivo dragoceni in absolutno nični. V letu 2011 je prvič ustvarjala v Cité internationale des arts v Parizu; od tedaj so v njenem opusu še drugi pomembni momenti: narativnost, oprijemljivejše, pripovedne »vsebine« in pa iskanje numinoznega. To se sedaj izraža v težnji k slikanju zelo svojevrstnih »mističnih pejsažev«, ki bi jih še bolje opredelili kot transcendentne študije. V teh nekako sovpadata vsebinski in teoretični, pravzaprav tehnični vidik: vsaka slika je zavesten, reflektiran nov začetek, slikarski rokopis se začenja z vsakim platnom na novo. Veliko vlogo imajo tako momenti naključja: trenutnih življenjskih okoliščin, ki se raztezajo od podzavestnih stanj do povsem »zunanjih« določil, kot so npr. osebna zgodovina in družbeni dogodki, pa novi slikarski materiali in tehnike, katerih izrazne možnosti avtorica v zadnjih letih intenzivno preučuje. Preciznost in odprtost za neobvladljivo moč naključja; študiozno, zavestno oblikovanje form, katerih učinek je presenetljivo samospoznanje; nadzorovanje slikarskih postopkov in obenem prepuščanje njihovemu vodstvu – vsi ti vidiki so neločljivo povezani v paradoksnen naporu naslikati živo prezenco, ki je resnični »model« (portretiranec?) teh transcendentnih študij.