Poglejmo, kako nastajajo njene slike. Izbere si motiv, ki je naključen, ali drugače, ki v vsebinskem smislu ničesar posebnega ne predstavlja, je pa slikarsko privlačen, saj zaradi ponavljajoče se oblike listja na drevju in ovijalkah ustvarja neenakomeren vzorec, pri čemer so lahko še posebej vznemirljivi učinki svetlobe, ki pada med listjem. Motiv ni pomemben kot predstava, pač pa kot vzorčenje, saj je stanje mimetičnosti, ko slika bodisi izpostavlja ali pa prikriva razmerje z naravo, osnova za prikaz procesa nastajanja slikarske podobe, ne kot ene, končne in v sebi zaključene, pač pa kot kadra v nizu. Posamično sliko gradi stopnjevano, najprej z nanašanjem barve in oblikovanjem jasno zarisanih predmetnih obrisov izbranega motiva, torej ustvarjanjem podobe, ki bi bila lahko že končna, takoj zatem pa s postopnim in natančno nadzorovanim odstranjevanjem še svežih nanosov barvnih plasti, s čimer ostro zarisano podobo zabriše in razgradi. Zdaj pomeni odstranjevanje slikarske snovi postopek gradnje slike, pri čemer je pomembna tudi “vidnost” procesa z ohranjanjem jasnih sledi čopiča v členjeni (natančneje žlebljeni) barvni povrhnjici. Tako je v objektni strukturi slike zajeta procesualnost njenega nastanka (slikarskega dela) in s tem hkrati jasno poudarjena njena objektna specifičnost (slika kot ploskovit in dvedimenzionalen objekt), tudi v smislu avtoreferencialnosti (nanašanje na postopke dela in slikarske recepte) ter na ta način zelo jasno označena slikarska medijska platforma kot avtoričino ustvarjalno izhodišče. Za kompleksno umetniško ambicijo gre, sploh če pomislimo, da je bilo v modernizmu slikarstvo inovatorsko predvsem z radikalizacijo posamičnih, specifičnih problemov.

Na slike, postavljene v nizu, gledamo kot na različne sekvence istega kadra. Zamik med njimi nam razostri pogled na posamično delo in povzroči zamaknjenje, ko izgubimo oporo prepoznavnega motiva; gledalčevo oko ne gleda več slike, pač pa kontemplira o slikarstvu.

 

Ljubljana, december 2007