Naslovi slik iz monokromnih /pra/temin in Niča – Nikine »črne slike« /
nam/ govorijo o neki temeljni in vzvišeni – sublimni – negativnosti,
skrivnostnosti temnega zrcala, ki je »nikoli, vedno in že videno«, o »varanju« /trompe l’oeil/, tj. zaslonu, ki prikazuje skriven
horizont pojavljanja podobe, v ozadju, iz ozadja, Ni ča, o nekem
ljubljenem objektu /del Amor/, ki ga zakriva črno sonce. Ta je v resnici
- in prudentia – neki simulacrum, neki čudež, ki splavlja območje črne
barve v ekstazo. Od kod prihaja takšno črno sonce? Iz katere galaksije
sijejo njegovi vidni in nevidni, težki žarki, ki me pritiskajo /po Kristevi/ v
tla, v odrekanje in nemost?
Skrivnost prihaja iz notranjščine, je iz nekega spominjanja /Erinnerung/,
v zunanjost, »zavržene« v smislu réjeter, na strani možnosti nečesa, kar je mogoče še prenašati, kar je še znosno in je /še/ možno misliti in
občutiti. Od nas zahteva neko temeljno pozornost, ki naj vzbudi nemir in
fascinira naše poželenje po podobi. Varuje jo neki absolut, ki je v istem
 hipu – hkrati – neki /po/ klic, »poklicanje« in neki odboj, ki to skrivnost,
to notranjost v načelu naseljuje. V tem absolutu so misli zvezane z
afekti, ki nimajo, če smo natančni, prav nobenega objekta. Pa vendar 
gre pri Nikinih podobah za /neko/ Stvar, za neki pratemeljni objekt, ki
je dejansko Stvar slikarstva. In v tem je neka »opredmetena« ob-igra /
ob-jeu/ z objektom, ki je slikin in slikarkin korelat in je odmaknjen ter
hkrati samosvoj in avtonomen.
A če me ta objekt, s tem da mi »nasprotuje«, uravnoveša v krhkem
»poželenju smisla«, ki me v resnici nedoločeno in dokončno
homologizira, sem z njim – v objektu – že izključen od /pra/smisla, ki
se zdaj sesuje. Neki določen Jaz, ki se je, v temelju podob, zdaj stopil z
Nadjazom, ga je v celoti prepojil. Smisel, ki kliče po »razbremenitvi« in
/s/krčenju na črnem prtu platna, po potlačitvi »arogantnega objekta«, ki
se je, v temelju podob, zdaj stopil z Nadjazom, ga je v celoti prepojil.
Smisel, ki kliče po »razbremenitvi«in /s/krčenju na črnem prtu platna,
po potlačitvi »arogantnega objekta«. ki v leče narazen telo, skozi črno
sonce razsvetlitve.
Slika je vzvišena in se sprevrača v sublimno Stvar, v sublimno »per-verzijo«, ki jo prenašam kot osnovno željo v telesu prapodobe. Nenadna
pojavitev »tujskosti«», melanholije« je le privid o nekem že pozabljenem
življenju slike, ki izsiljuje neko drugo Stvar, da se pojavi kot podoba. V
robovih neobstajanja, »halucinacije«in nerealnosti, ki me, če jo do kraja
prepoznam, uniči. Se pravi neka stvar, ki jo spoznam kot Stvar slikarstva.
Tu je podoba moja in slikarska varovalka: zametek nove slike.
Nisem več jaz: slikar, gledalec, tisti, ki je »izvržen«, izvržena je prapodoba.
Toda ali sem zdaj lahko za sliko, v ozadju njenega zrcala, ki se mi – v
blodnji – prikazuje? Kjer sem postavljen v prvotni svet, v neko Drugo
sliko? Nastopi »stordimento« tj. omamljenost v popolni luči črne barve,
ki sem ji zdaj izpostavljen, v tej Stvari, ki ne izstopi več in torej nič več ne
pomeni. Sesutje – izginotje – nekega sveta, ki je zabrisal in izbrisal svoje
meje, brez znanosti in brez boga, ki sta /v preteklosti/ okužila slikarstvo.
In vendarle: od njega se ne ločimo dokončno, čeprav se zavarujemo z
»objektom«, s Figuro. Nekakšna »domišljijska čudnost« /po Kristévi/ in
resnična grožnja nas zdaj preveva, da nas na koncu vsrka v podobo.
Nekakšna »vmesnost« in »dvoumnost«, mélange de l’âme et de l’être
supranaturel, ki nosi krhkost prapodobe. V tem je nekakšna veličina,
temačna veličina in sublimnost črnih slik, plazeča se okrog Stvari, zakrita
v smrtni strah in strast v poslikanju slikarskega telesa; ki ga slikar »za
nekaj zaigra« namesto da bi ga prefiguriral. Zadólženec za Stvar, za
 Drugo stvar, v sliki.
V temačnih barvah črnega slikarskega muzeja, kjer izgineva in vendarle
spet vidimo Figuro, ki svoj vrhunec doživi v podvojenosti in potrojenosti
»črnine«, nas avtorica zdaj »odreši« od nesrečne sublimacije in padanja v
skrivnostni, nični temelj praizvorne slike. To zdaj pomeni, da ne obstajajo
le slike, ki se vzdržujejo s /temačno/ željo, z una vitalità disperata, saj
je želja, naj bo temačna ali svetla, vedno želja po objektu. Obstoj teh
slik ne temelji v izključevanju; te slike ne poudarjajo negacije, temveč
so transgresija, in ne zanikanje /Verneinung, dénégation/ in odklonitev
/forclusion/. Dinamika teh del postavlja pod vprašaj vse Nezavedno, ki
je dolžnik prvotne dialektike v igri z negativiteto. Misel o Nezavednem
predpostavlja potlačitev /Verdrängung/ afektov in pozunanjenih podob,
ki prav zaradi tega nimajo dostopa do zavesti, temveč – v umetnosti
- modificirajo diskurz in pa telo slikarstva; halucinacije, simptomi,
lapsus. Odnosno s pojmom potlačitve je Freud predlagal drug izraz,
pojem zanikanja in definicijo »odboja«, odklonitve. Asimetrija potlačitve
poudarja dejstvo, da se zanikanje nanaša na objekt, medtem ko
odklonitev zadeva sámo poželenje. A v Nikinih »temačnih« slikah ne
gre za negativnost in za zanikanje, ki temelji v potlačeni predstavi.
Gre za izvorni objekt, praobjekt, za Stvar kot tako, ki z-njo-želimo, za črno
sonce prapodobe, ki z-njim-slikar-želi, brez Nezavednega, brez nekega
razlikovanja med subjektom in objektom, vendar z jasnostjo, z jasnino,
ki dopusti sublimno sliko. Zdaj ni v ospredju temeljno nasprotje Jaza z
njegovim Drugim, temveč prvotno drugo /vsakega/ slikarstva, »pripeto«
v nótranjo vsebino in v zunanjo formo. Kot da bi to in vsakršno nasprotje
sublimiralo v zlitje med zavedno in nezavedno sfero prapodobe. To
nótranje in vendar pozunanjeno prelivanje je hkrati »negotovo« in
»prepustno«, da se vsebine vidno kažejo v simbolnih likih, ki jih ne
moremo vključiti v kritično zavest, v estetsko, mistično in znanstveno in
racionalno presojanje slučajnega opazovalca, ampak se z njimi zlijemo
v /ne/celo Eno. Je Eden kot »ljubezensko« prikazovanje temeljne Stvari
 slikarstva.
La peinture est l’expression du peintre.
 Y. Michaud: De Kooning, Paris, 1984

Novejše Nikine »paysage« bi lahko označili za likovne ekrane, kjer je na
delu kreativnost v iskanju novega, že davno izgubljenega modernega
pejsaža. Povsod občutimo melanholijo ob temeljni izgubi nekdanjega
slikovnega predmeta. Tako slikarka kot gledalec doživljata /u/počasnjeni
ritem oživljene pejsaž ne upodobitve. Opazimo pa tudi metafizično najvišjo
jasnost v pristopu upodobljene krajine, neko osnovno zaskrbljenost ob
/njeni/ izgubi v modernističnem slikarstvu. Slika nam govori, da še ne
znamo izgubiti, da se še ne odrekamo pejsažni upodobitvi. Za slikarko
njeno izginotje predstavlja modernistično izkušnjo, ki se ji zlahka
odpove. Njena krajina zato ni imitativna, temveč bleščeč in hkrati krhek
likovni privid, ljubezenska idealizacija ter melanholična gorečnost. Njena
ustvarjalnost torej ni nikakršna travmatična manija, temveč približevanje,
priznavanje praznine, ki jo podoba krajine še vedno evocira.
Kromatični naboj na platnu kaže manko te izgubljene in skorajda
pozabljene vsebine. Tako vsebina, predmet, sporočilo dela ostajajo
skrivnost za nas in za slikarko, ki nikakor ni raz/podvojena med željo
slikanja krajine in abstraktno, abstrahirano tematiko v modernističnem
slikarstvu. Avtorica zdaj kljub vsemu vztraja pri svoji odločitvi, da slika
»psihične pejsaže«, pri čemer jo zdaj vodi primarni notranji efekt:
 doživljanje in čustvovanje. Te slike niso več sanjarjenje, se pravi:
regresivno notranje sanjarjenje ob temeljni izgubi slikarskega predmeta,
temveč neskončno živ utrip podobe. Zato bi težko trdili, da sta umetniški
pristop in likovni izraz v načelu reducirana, ravno obratno: v ničemer
ne razvrednotita vsebine – sporočila platna, temveč ga bogatita
z uživanjem, naslado, ki vodi umetničino roko. Specifična pulzija,
utripanje slikovnega ekrana še povečuje ekspresivnost dela, njegovo
simbolnost, »svetli simbolizem«, ki ga zdaj vodi psihična izkušnja.
Slikarka zdaj ni ločena od temeljne stvari, ki jo podoba prezentira,
vendar je naslikana predmetnost v resnici pogojena s stanjem duše, in
ne z imitacijo narave, to stanje pa nosi v sebi le osebni, eksistencialni,
in ne kulturni, civilizacijski ali historični ekvivalent. In vendar upodablja,
išče, nadomešča to izgubo s slikami simbolnih psihičnih pejsažev, četudi
jih težko poimenujemo s krajíno. Kajti dela Zupančičeve so simulacrum
 podzavestnega popotovanja in pokrajin, povezanih s čustveno vsebino,
fantazme nedotaknjene celote, ki je še možna v duši, vnovič najden
izgubljeni paradiž, ki ga vodi mehanizem slikarkinega dela. Ki tudi še ni
pravi predmet slike. Ki ga vodi avtoričina želja – veselje, sla, naslada in
užitek – v slikanju pokrajin čustvene in čutne, lahko bi rekli »animalne-in-
rastlinojede« duše.
Nika rekonstruira izvirnost /pra/oblike in privid predmodernistične
krajíne z oblikovanjem likovne govorice, ki ne nadomešča realističnih
predmetov, temveč združuje likovni označevalec z impulzivnim ritmom
v nanosu barve. Njena občutna psihičnost zdaj znova združi vsak
objekt, vso likovnost – predmetnost – s subjektom, to je s slikarjem, in
s tem onemogoči raz ločenost naslikane podobe z naravo. Melanholija
v njenih delih je sicer še povezana s preteklostjo, se pravi z izgubo
krajine v modernizmu (v tem smislu se je zdelo, da je takšna tematika
izčrpana in zastarela), in vendar ji umetniški subjekt ostaja zvest,
brez možnosti, da bi to stanje bistveno spremenil in revolucioniral.
Psihična vsebina slike je sicer še napolnjena z neko hipertrofično
preteklostjo pejsaža, vendar je avtorica že sposobna, da mu podarja
prenovljeni smisel. To ponotranjenje, ta utajitev ob pozabljanju narave
kot predmeta v sodobnem post/post/modernističnem slikarstvu je še
kako očitna, vendar je negativnost – manko, pozabljenje imitacijskih
likovnih postopkov – zamenjana s pozitivno, postmoderno romantično
izkušnjo, ki se prepušča čustvenemu ritmu. Kjer deluje imaginarna,
eksistencialistična dejavnost in je pomembna gesta, zgoščevanje, in
sta premagani nekdanja diskurzivnost in pripovednost podobe. Slikarka
oblikuje slog, ki nosi znamenje premagane melanholije in v skrajni meji
tudi depresije, katere znamenja, sledi so vidne v nekdanjih slikah in so
nekakšna transmisija, prenos »razdraženosti« oziroma čustev v likovne
podobe. To so torej Nikini pejsaži … ne realistični, impresionistični, niti
abstraktni in modernistični , temveč eksistencialni, intimni in čustveni
pejsaži, kjer je kot na začetku našega stoletja pomembna empatija, se
pravi temeljno in čutno in duhovno, psihično vživetje.
Ta nova platna so estetsko dovršena; ne karakterizira jih kričavi
kolorizem, ampak nekakšna pritajena nótranja krajína, ki je nastala
kot sublimacija najglobljih Čustev in Občutja. Občutenja, ki je primarno
psihično, tako da govorimo o »psihični krajíni« na teh slikah, kjer je
abstraktnost-kot-sublimnost nekakšno zlivanje, prelivanje, izlitje barvnih
linij: gibljiva, neprosojna plazma, tekočina, il liquido, ki zdaj odteka in se
posuši, da ostane le v dno sprijeta »risba«, otrpel in sprijet kromatični
ostanek. To valovanje v horizont med nebom in med zemljo, ta polnoprazen
prostor, ki se zliva vase: v nótranje telo podobe in slikarstva.
Vse, se pravi celotni likovni ekran, preveva prav neskončni mir, kjer ni
začudenja in subjektivne stiske, temveč samo samota in tišina večnega
trenutka … Trenutka, ki se spremeni v sublimno stanje, kjer vlada »čista
poezija«, čisto snovanje izgubljenega in znova najdenega paradiža. Vsa
likovnost in barvna »gošča« sta tu samo zato, da služita užitku našega 
pogleda.

Podoba ni posnetek, mímesis prostora in predmetov, ampak je idealen
vzorec za uresničen svet v enkratni lepoti, za svet, ki ni z ničimer
primerljiv, saj je kot »psihična podoba« v sebi zaprt, enkraten in
popoln. Lahko bi rekli, da se to slikarstvo vpisuje v obdobje, ki dopusti
še postpostmoderno – modernistično izkušnjo, vendar je opredelitev
za modernost manj pomembna, saj je primarno vedno le sublimno
doživetje, ki je – tradicionalno – vezano na krajíno, krajínarstvo, a
vendar ne izključi figuralnega pristopa. Slikarka podobo izpolnjuje s
figurativnim stanjem, ki ga nadgradi s psihičnim vživetjem, in v celoti
zanemarja vsako aktualnost in pa historično, časovno ali empirično
opredeljenost. Nika Zupančič je slikarka kromatičnih pejsažev, čistih
kromatičnih nanosov, ki z neminljivim čustvovanjem vibrirajo v likovnem
ekranu. Njena nova slika je blizu abstraktni ekspresiji, vendar je v
njenem delu svojska slikovna avtonomija, ki bi jo le težko klasificirali
z jasno primerjavo v znana evidentna umetnostna obdobja. Gre torej
za slikarstvo kot »odprto možnost«, kjer vsak pristop omogoča snov za
drug odnos; kjer vsak minimalni slog domuje v drugem minimalnem
slogu. Kajti slikarka je pripravljena na variante – in nasprotja – istega
slogovnega procesa, ki končno delo zaznamuje kot neko temeljno
strukturo in likovno sintezo.
To niso le osebne ekspresije niti samo simbolna stanja, četudi gre za
simbolistične projekcije duha … še manj psihologizirana dramatična
izkušnja. Svetlobno sevanje pronica skozi platno in likovne uprizoritve
na edino predstavljiv način, ki razpusti še zadnje ostaline t. i. paysaga
in s tem prestopi v avtonomno polje barvnega prisostvovanja. Tako se
izgubi razlikovanje med naravno in mentalno sliko, pred nami zablešči
neskončnost sublimnega slikovnega ekrana. Narava – naturalnost -
zdaj ni več referentnost dela, pomembna je samo subjektivistična vizija
in možni – eksistencialistični – načini njene predstavitve.

(v: Arhitektura duše, telesa in srca)