Nika Zupančič
Sosledja
Svetloba pronica.
Krošnja zastira pogled: kakor temen hlad med očesom in slepečo svetlobo. In kaj je ta temna površina, ki jo naseljujejo listi kakor prefinjeni toni? Slika – simfonija za oko? To občutje, ki se rojeva nekje med grlom in trebušno prepono in se razstira v popolno odprtost in plavajočnost Chagallove angelske človeškosti, pljuska od modre labirintne melanholije do zlate slepeče sončnine.
Okvirja ga neznosna skrajnost, v kateri se dotaknemo vira, od koder vse nastaja, ki določa in oblikuje vse tisto v pretanjenosti odtenkov ožarjeno in otemnjeno, kar nas na trenutke napolnjuje z vsemogočno milino.
V razpokaninah črne povrhnjice odkrivamo sončevo polje. Iz črnih brazd klije svetloba.
V vsako temino …
* * * In vendar, ponavljam: Slika je živo tkivo. 6. aprila 2009VEČ
»Sonce je stvar, ki je ni možno reproducirati, ampak le reprezentirati.« je izjavil Cézanne.
S prevodom lastnih senzacij, z reprezentacijo nas samih (po Mauricu Denisu) šele lahko ustvarimo neko novo lepoto.
Ustvarjanje nove prezence, resničnosti … V tem se reprezentacija razlikuje od reprodukcije (akademske risbe, kot jo je razumelo 19.stoletje, ali fotografije).
Vsak motiv je v svoji neizčrpnosti neulovljiv. Še toliko bolj to velja za motiv živega, utripajočega pojava. Pa vendar ga je mogoče upodobiti – ponazoriti njegovo neulovljivo prezenco. Posamezne slike niso zgolj fiksacije, temveč tudi odtisi, sledi živega pojava; serialna forma v svoji tekočnosti omogoča tako fiksirajoč pogled kot doživljanje živosti, gibanja.
Argumenti popularnega zavračanja današnjega slikarstva, s katerimi bi se ga najraje odslovilo kot nekaj odsluženega ali potisnilo v območje dekorativnega ali arhaičnega rokodelstva, ne morejo vzdržati. Slika ne tekmuje z drugimi mediji: zaradi njene lastne živosti je njena govorica neprevedljiva, prostora, ki ga ustvarja, ni mogoče poustvariti s sredstvi nobene druge umetnosti.
Slika je živo tkivo. Zato so ji inherentne lastnosti vsega živega – tudi in predvsem minljivost, ki se zarezuje v zavest slikarja že ob koncipiranju in izbiri postopkov in sredstev. Pred njim so dileme: kakšno olje uporabljati, ali makovo ali laneno; to rumeni, ono poka … Slika v nasprotju s pesmijo ter marsikatero drugo novejšo zvrstjo umetnosti ni reproduktibilna. Njeno življenje je krhko kot metuljevo krilo, njena opna živa, dokler ne sprhni v pisan prah.